Spomladanski toplejši in daljši dnevi že prebudijo naravo. Tudi žabe se v tem mesecu odpravijo na svatbeno pot, ki pa jih večkrat pelje tudi čez cesto. Dajmo žabam v tem mesecu prednost in prispevajmo k temu, da bodo ogrožene dvoživke prišle do vode in poskrbele za zarod.
Dvoživke, med katerimi se najpogosteje srečamo z žabami, močeradi, pupki, regami, urhi in krastačami, so v življenjskem ciklu vezane na kopenska in na vodna bivališča. Iz kopenskih prezimovališč v gozdovih kjer pod kamenjem, lubjem ali kupi lesa preživijo zimo, se spomladi odpravijo na mrestišča. To so lahko večje ali manjše stoječe vode, mlake, potoki, jarki, luže. Klicu narave se nekatere vrste odzovejo množično, torej se v velikem številu na pot odpravijo sočasno. Nagonsko sledijo ustaljenim selitvenim potem. V tem času je zanje najpomembnejše, da čim prej pridejo do mrestišč. Razdalje med prezimovališči in mrestišči so lahko pri nekaterih vrstah daljše od dveh kilometrov, kar pa je za žabo velika razdalja. Poleg tega so njihove poti polne preprek, najnevarneje med njimi pa so ceste. Zaradi večje varnosti pred plenilci selitve običajno potekajo v mraku in ponoči. A kaj jim pomagajo nočne poti, če nanje izza ovinka preži brzeča kovinska škatla z velikimi in močnimi žarometi! – ljudje s svojimi avtomobili.
Razvejanost cestnega omrežja, večja gostota prometa in hitrosti avtomobilov so razlogi za spomladanske prizore povoženih žab na cestah. Pogled nanje ni prijeten in po nekaterih podatkih je ogrožena tudi prometna varnost. Selitvene poti so običajno ustaljene in zato do pomorov prihaja vsako leto na istih odsekih cest. Rešitev za varno pot dvoživk je postavitev trajnih ali začasnih ograj, ki jim preprečujejo dostop na ceste, in prilagoditev prometa. Najboljša prepoznana rešitev so trajne ograje z ustreznimi podhodi pod cestami, ki se vgradijo ob rekonstrukciji cest na najbolj problematičnih odsekih. Takih primerov imamo pri nas nekaj na državnih cestah. Dokler trajne rešitve niso vgrajene, je možna postavitev začasnih ograj. Za njihovo postavitev je potrebno nekaj organizacije,pa kramp, lopata, folija in količki, predvsem pa dobra volja ljudi, kajti v primeru začasnih ograj, je potrebno ročno prenašanje osebkov zjutraj in zvečer v vedrih čez cesto. V več krajih po Sloveniji so že organizirane skupine lokalnih prebivalcev, različnih društev, ljubiteljev narave, ki jim ni vseeno, da toliko žab na svatbeni poti konča na cestah.
Koliko osebkov na koncu pride do mlake, je izjemnega pomena za ohranjaje teh na okoljske spremembe izjemno občutljivih živali. Njihova uspešnost se meri v številu osebkov, ki jim v tem, naslednjem in letu zatem uspe ponovno priti do mlake in dokončati svatbeni ples z odlaganjem jajc ali ličink. Tudi pot nazaj je enako zahtevna, vendar ni tako množično sočasna kot spomladanska. Odrasli osebki se po končanem razmnoževanju preselijo v poletna bivališča, kjer se prehranjujejo in pripravijo na zimo. Ličinke živijo v vodi do preobrazbe v mladostne osebke, nato se pridružijo odraslim v poletnih bivališčih. Pred zimo se skupaj preselijo v prezimovališča in tam preždijo do vnovične prebuditve nagona in začetka svatbene poti.
Ko z avtomobili brzimo po naših neskončnih cestah se vprašajmo: »Koliko žab bo letos uspelo prečkati mojo cesto in nadaljevati krog življenja?«. Njihove poti niso neskončne.
Zavod RS za varstvo narave
Mlake so vodna bivališča dvoživk, kjer poteka razmnoževanje in razvoj ličink do preobrazbe v mladostne osebke.
Že na poti na mrestišče je samec (zgoraj) navadne krastače ujel samico (spodaj) in si s tem prvi zagotovil parjenje in »prevoz« na mrestišče.
