»Ko sem izvedel, da sem se uvrstil v slovensko reprezentanco, se najprej sploh nisem zavedal, dokler nisem dresov videl, kjer piše Slovenija. Ko dobiš slovensko opremo, čevlje, hlače, majice, potovalko, potem veš, da si noter, da ti je uspelo. Da se je trud, vsa tekmovanja izplačala. Je super izkušnja, to v življenju ne bom pozabil,« strne misli o uvrstitvi v reprezentanco.
Varovanec Centra za varstvo in delo Golovec Celje (VDC Radeče) se je na specialni olimpijadi s suvanjem krogle povzpel na 2. mesto, nato pa je v disciplini met mini kopja stopil še stopničko višje. Zlato medaljo okoli vratu je pospremila Zdravljica. »Ko si na odru, ko ti podelijo medaljo in slišiš Zdravljico, si lahko ponosen na svojo državo, na svojo himno,« se Bine spominja občutkov ob podelitvi medalj. Za zaključek specialne olimpijade pa je v mešani štafeti s sotekmovalci osvojil še 3. mesto v disciplini 4x100 metrov. Prav vse medalje imajo zanj poseben pomen. »Tja sem šel, da bom tekmoval in da bom videl, iz kakšnega testa sem. Kaj še lahko dodam. Vse tri so posebne. Vsaka ima svoje mesto,« ponosno pove in doda, da že ima rezerviran prostor za medalje.
Ko se ozre nazaj na tekmovanje, je vesel, da se ni ustrašil nasprotnikov, za katere pravi, da so bili precej večji od njega. Ko je eden izmed njih sunil kroglo precej daleč, si je mislil, da tako daleč pa pri njemu ne bo šlo. »Ampak sem se potem skoncentriral, zbrisal vse okoli sebe, okolico in sem zalučal dlje.« Dejansko je na tekmovanju videl, česa je zmožen, kar mu je dalo dodatno energijo.
Poseben sprejem je specialne olimpijce čakal tudi 4. avgusta, ko so se vrnili iz Amerike. V ljubljanskem Tivoliju je slovenske športnike pričakala množica navijačev. »Bil sem v šoku,« pravi Bine, »bil sem zaspan in sem mislil, da bom šel domov spat. Ampak specialne športnike so presenetili mediji, predvsem pa domači in drugi navijači. »Prvo sem videl svoje domače, šel do njih, jih objel,« je bil ponovnega snidenja in podpore vesel Bine. V Ljubljani so ga poleg domačih pričakali tudi prijatelji iz CDV Golovec in predstavnik lokalnega društva Sožitje. »Super je, da vidiš, koliko podpore imamo Slovenci. Sem ponosen, da sem Slovenec.«
Izkušnja iz Amerike ga je marsikaj tudi naučila. Po olimpijadi je ugotovil, da bi se za naslednje takšno tekmovanje moral še bolj pripraviti. »Bolj se moram skoncentrirati in ne poslušati drugih, kaj ne morem. Ker jaz vem, kaj sem zmožen. Poslušati moraš sebe in svoje srce,« pravi Bine, ki se, poleg atletske steze, rad zadržuje tudi v fitnesu, všeč mu je crossfit, tuji pa mu niso niti zimski športi – rad smuča in borda.
Los Angeles mu je zlezel pod kožo. Pravi, da je rad komuniciral v angleščini, s pogovorom pa je želel svoje znanje tujega jezika še dopolniti. Je pa pogrešal domačo slovensko hrano. Čeprav je pogrešal svojce in veliko mislil na njih, je vesel, da je imel možnost videti del sveta.
Binetovih uspehov se razveselil tudi Luka Kisovec iz CVD Golovec, ki pravi, da čeprav je Bine v privatnem življenju svojeglav, je na športnem terenu pravi športnik in vzor ostalim. Hkrati pojasnjuje, da imajo v zavodu jasno usmeritev, da tekmujejo vsi varovanci in da imajo vsi enake možnosti. Držijo se načela, da njihovi varovanci, ki so že okusili tekmovanja na tako veliki ravni, prevzamejo nalogo vodij in so vzgled ostalim v letih do naslednjega velikega tekmovanja. To nalogo bo zdaj prevzel tudi Bine.
Sicer pa Binetu motivacije pri športnem udejstvovanju ne manjka. »Če ne bi bil tak borec, če ne bi imel v sebi športnega duha in agresije, ki jo uporabim v pozitivno smer, potem tudi ne bi tako daleč prišel. Eni rabijo nekoga, da jih žene naprej, meni pa je že to dovolj, da slišim en komad in grem potem na polno na treningih,« zaključuje Bine.
