Page 34 - Laski_Bilten_st73

LITERARNI KOTIČEK

GOLOVRATEK Mati je izpolnila obljubo in mi dovo- klici na pomoč. Od strahu in žalosti mi
lila, da sem si izbral enega od piščancev. je krik haaaš zastal v grlu, noge so pos-
Spomladi, ko je koklja izvalila tiste Bili so že večji, puhek so izgubili in za- tale kamnite in drgetajoč sem zrl za svo-
majcene črno rumenorjave piščančke čelo jim je rasti perje. Izbral sem si naj- jim Golovratkom. Še v daljavi sem videl,
in so že začeli tekati po pomladni tra- večjega in najlepšega petelinčka. Imel je kako mu iz viseče glave po golem vratu
ti pred hišo, me je mati postavila za va- lepo grahasto perje, gol vrat, na glavi pa teče kri. Bil je čedalje manjši in tudi kli-
ruha živahne kokošje družine. Posebno košato čepico. To je bil zdaj moj ljubljen- ci na pomoč so bili vse redkejši in tišji.
pozornost, tako mi je naročila, moram ček. Navadila sva se drug na drugega in Jastreb je s težkim bremenom začel pri-
posvetiti temu, da ne bi jastreb odnesel rad je zapuščal svojo kokošjo družino in stajati v bližnjem gozdu in Golovratku z
katerega od piščancev. Oh, pa te koko- hodil za menoj, ko sva z očetom kosila morilskim kljunom začel zadajati smrtne
ši in vedno jaz. O, da bi že enkrat lah- prilost. Pomagal sem mu nabirati kobili- udarce. Šele ko se je izgubil med vejami
ko šel v šolo tako kot brat in sestra in da ce in gosenice, ki jih je z velikim užitkom v gozdu, je v meni popustilo. Zopet sem
se rešim teh kokoši. Mati je opazila, da zobal. Po njegovem golem vratu sem mu lahko kričal, zopet sem lahko hodil. Div-
sem se namrdnil. Obljubila mi je, da če dal ime Golovratek. Ko sem ga poklical je sem se po visoki travi pognal v bran
bom mladiče obvaroval pred roparjem, po imenu, je razumel, da bo dobil pri- svojemu ljubljencu, od katerega ni bilo
si bom lahko izbral enega izmed njih, da boljšek in je pritekel k meni. nobenega glasu več. Kot lev sem se pog-
bo samo moj. Nekega popoldneva sta oče in mati nal, spotikajoč se po visoki travi, lovil
Odtlej sem vedno skrbel, da sem bud- odšla na delo na polje, brat in sestra pa sem ravnotežje. Sape mi je že zmanjko-
no pazil na kokošjo družino. Tudi mati sta menda bila v šoli. Jaz sem sam os- valo, tako da nisem mogel več kričati.
koklja se me je navadila in dovolila, da tal doma, da bom pazil na kokoši. Bilo Toda imel sem še moč za tek. Sopihajoč
sem od časa do časa vzel v roke katerega mi je dolgčas, začel sem se igrati in po- sem se poganjal naprej. Srce mi je tolklo,
od njenih piščančkov, čeprav jih je srdito zabil na kokoši in na mojega Golovrat- da sem ga slišal v sencih, kot da mi jas-
in junaško znala braniti pred komerkoli. ka. Iznenada so kokoši na ves glas zak- treb že kljuva po moji glavi. Svoje je do-
Postali smo pravi prijatelji. ričale tam nekje za hlevom. Jastreb! Me dalo tudi vroče sonce, ki mi je še dodat-
Od svoje matere sem se naučil, kako je je spreletelo po celem telesu. Planil sem no pilo otroške moči. Z nogami sem se
treba braniti kokoši pred jastrebom. Ko pokonci in kriče haaaaš, haaaaš iskal ne- zapletel v travo in brez moči, kot hlod,
so kure zavreščale in po zraku letele na kaj, s čimer bi šel v bran kokošim. Ni- padel po tleh. V rokah sem držal šop tra-
vse strani, je bil to znak, da jih je napadel česar nisem našel, zato sem se golorok ve, ki sem jo gredoč, ne vem kje, izpu-
jastreb. Mati je takrat skočila, pograbila, pognal proti kričečim kokošim. Par ko- lil. Z obupom v očeh sem se ozrl proti
kar je bilo v bližini, metlo, palico, moti- rakov pred menoj se je iz trave iznenada gozdu, kjer je umiral moj Golovratek, in
ko ali grablje in med kričanjem haaaaš, dvignil jastreb z ogromnimi perutmi in ugotovil, da je gozd še zelo, zelo daleč.
haaaaš in mahanjem po zraku tekla v o bog, v krempljih je držal mojega Golo- Duša mi je jokala in po licih so mi tek-
smeri kokošjega vreščanja. Dostikrat, če vratka. Po glavi, ki mu je visela navzdol, le debele grenke solze. Umrl je moj Go-
je le bila v bližini, ji je uspelo, da je koko- je tekla rdeča kri. Golovratek je presu- lovratek. Oh, da bi mu vsaj lahko naredil
ši ubranila, včasih pa je bilo tudi prepoz- nljivo klical na pomoč. Videl sem, da grobek in nanj posadil leskov križ. Ved-
no, tako da je jastreb kokoš že dodobra je imel krvav kljunček na široko odprt, no bi ga hodil obiskovat, grob mojega
zdelal in jo je mati prinesla domov vso iz njega je v kratkih presledkih prihajal golovratka. Tako kot me je tega naučil
krvavo in razmesarjeno, da jo je potem proseč glas čeep, čeep. Kar je pomenilo moj oče, če sem za našim čebelnjakom
moral oče zaklati, da jo je rešil smrtnih pomagaj, pomagaj, pomagaj. Bolj, ko se našel mrtvo čebelo.
muk. je glas oddaljeval, redkejši in tišji so bili Valentin Deželak

KOZOLCI NAŠI
UPANJE
Ko grem po deželi naši, Pridite ljudje pod našo streho,
srečujem kozolce povsod, nas vabijo in govore, Nebo je polno zvezd, kometov,
kot harfe pojejo v vetru, radi imeli vašo smo družbo, življenje polno je zapletov,
vsi prosijo nas za pomoč. ne pozabite na čase te. a tisto, kar v srcu tli
- občutek govori.

Stesali so naši jih dedje, Ne jokajte, kozolci naši, Življenje je kot travnik,
sušili v njih klasje, seno, za časi, ki več jih ni, poln cvetočih rož,
obnavljali jih naši očetje, tudi žage in mlini so obstali, med njimi pa pogosto
nič več jih kmalu ne bo. klepeta njihovega več slišati ni. trnja poln koš.
Stokrat se spotakneš,
Pod njihovo streho rad se ustavim, žalostno lebdiš,
ko burja nasuje dežja, Stanko Gotar potem posije sonce,
naslonim na late se stare, si stanje urediš.
Foto: Boris Vrabec
razmišljam o zgodbi tega. cb

34