Page 36 - Laski_Bilten_st74
P. 36
LITERARNI KOTIČEK
DRUŽINA tvojih prednikih ti lahko povem,« je vzdihnil hrastov hlod in za
nekaj časa umolknil. Ko sem se mu želel zahvaliti, je nadaljeval
Pred leti sem se sprehajal po našem gozdu. Bližala se je jesen. s tihim glasom.
Med sprehodom sem prišel do gozdne jase, kjer je vse žarelo v »Veš, lansko leto so prišli drvarji v naš gozd, z motorno žago.
nebeško lepih jesenskih barvah. Nedaleč od mene je v travi ležal Moji prijatelji so drug za drugim padali v smrt. Slišal sem pogo-
ogromen hrastov hlod. Prijazno me je povabil, naj sedem nanj vor med drvarji pri podiranju mojega soseda, kaj vse bo nastalo
in si odpočijem utrujene noge. Veselo sem se odzval povabilu iz naših teles. Vsi drvarji so nas hvalili in načrtovali izdelke za
in se ob toplih sončnih žarkih nanj udobno namestil. V mislih čudovito pohištvo. Zelo sem se bal smrti, ko pa sem slišal, da
sem se sprehajal po letih svojega otroštva, mladostništva, rodne gremo samo v neko drugo dimenzijo, sem bil malo pomirjen.«
dobe in dobe zorenja. S svojimi spomini sem potoval daleč na- »Drugo jutro se prišli drvarji, nastavili so žago na moje deb-
zaj in počutil sem se kot ptica, ki poleti pod nebo. lo in moja rjava kri je brizgala daleč naokoli. Zavrtelo se mi je
Globoko v sebi sem začutil, da me je nekdo ogovoril. Prebu- v glavi, komaj sem se še na hitro poslovil od sonca in že sem
dilo me je šepetanje hrastovega debla, na katerem sem sedel. zgrmel v drug svet. Drvarji so vse moje sosede naložili na trak-
Ves omamljen sem prisluhnil rahlo stokajočemu glasu, ki mi je tor in jih odpeljali. Meni so porezali vrhove in me prepustili na
pripovedoval svojo zgodbo. milost in nemilost zobu časa. Toda jaz nočem, da tu umrem in
»Veš Valentin, žalosten sem. Na ta svet sem pripotoval pred me skurijo za drva. Ne, nočem. Preveč viharjev sem preživel in
mnogimi leti. Ob meni sta rastla še dva hrasta, v naši mladosti v mojem deblu je preveč dragocenih spominov, da bi vse izgu-
smo si bili kakšen meter vsak sebi. Sčasoma smo se zbližali in bil!« je žalostno zaključil hrast in umolknil.
zrasli skupaj, da smo bili kot družina. Ko boš odhajal, le poglej, Zdaj sem se globoko zamislil. Spomnil sem se družin mojih
v mojem telesu bijejo tri srca. Tako kot v družini več src bije za prednikov, ki so stoletja gospodarila s tem gozdom.
isto stvar, tako smo tudi mi trije postali eno. Lahko ti povem, Na glas sem izrekel obljubo deblu hrasta, da bo prav on tisti,
da sem poznal že tvojega prapradeda Jurija in njegovo družino. ki bo še naprej dolga stoletja lahko pričal o življenju družin De-
Pa tvojega pradeda Miho in njegovo družino, prav tako tvojega želak iz Razborja.
deda Valentina. Dolgo smo že na svetu, res! Pa spomnim se tudi Poiskal sem kiparja, naložil hlod na voz in ga odpeljal v nje-
tvojih staršev in vaše družine, kako ste grabili listje pod nami, govo delavnico. Kipar Martin je z ljubeznijo vzel v roke orodje
vsako jesen. Tvoja družina in vsi tvoji predniki so mimo nas in s svojo umetniško dušo in roko vdihnil dušo temu lesu. Izde-
hodili ob nedeljah k sveti maši v Šentlenart. Ooo, še marsikaj o lal je čudovito podobo družine, ki simbolizira življenje družin
mojih prednikov: družina je objeta, mati pa drži v rokah hleb
kruha, katerega je v tistih časih hudo primanjkovalo.
Valentin Deželak
BARVE ŽIVLJENJA
Kakšen bi bil svet brez barv?
Svet je z barvami prav lep.
Pomlad zelena in cvetoča,
živali prebudi
in ptice vrnejo se z juga,
nazaj k Sloveniji.
Zelena zavist predstavlja,
rumena toploto in mir,
rjava pa jesen.
K jeseni spada še zelena,
rdeča, oranžna, rumena.
Rdeča predstavlja ljubezen,
oranžna svobodo in svetlobo.
A poletje predstavlja tudi modra.
Modra je morje, reka in potok.
K zimi spada pa bela.
Bela predstavlja sneg, led in milino,
siva žalost in nesrečo,
črna osamljenost in ječo.
Brina Frangež, 10 let Foto: BAris Vrabec
Kip je delo Martina Klezina.
36