Page 53 - Laski_Bilten_st74

ŠPORT IN REKREACIJA

NA DAMAVAND ter višje. Makadamske ceste, ki vodijo na
prelaze, so kot nalašč za vzpone s kolesi.
S KOLESOM Ko ugotovimo, da je na drugo stran vsaj
ena enosledna pot, ki jo nomadi upora-
Ideja, obiskati Iran s kolesi, se je pred bljajo za dostavo osnovnih živil z mula-
štirimi leti utrnila kolegu Blažu Ženku, mi v nomadska naselja, se veselje kar ni
ko je prvič obiskal Iran. Z obiskom ne- nehalo. Spet kot nalašč za gorsko kolo.
kaj lokacij se je odločil, da se mora kmalu Medtem so nam nomadi za vsakim reč-
vrniti. Ideji sva se pridružila še Toni Čo- nim okljukom vzbujali večjo mero spo-
lič in moja malenkost Miha Senica. Tako štovanja do njih, ki živijo še tisto pravo
smo 10. 7. 2019 že odpravljeni proti Ira- preprosto življenje. Pod milim nebom
nu, in sicer v času, ko so mediji promo- imajo le šotor iz kož, čredo ovac, potok s
virali negotove in popolnoma drugačne pitno vodo in družino. Vse ob poti smo
razmere v Iranu. Rahlo grenek priokus videli nasmejane.
takoj ob prihodu izgine, saj opazimo po- Tretji dan v baznem taboru pod goro
polnoma obratno situacijo. Ljudje so ne- uredimo dovoljenje za vzpon. Za tujce je obedu oreščkov oblečemo kar imamo in
verjetno prijazni, pravzaprav veseli, ko vrh plačljiv. Do izhodišča poti se nato s se spustimo nazaj po strmem pobočju do
nas zagledajo, v vsakem trenutku prip- terenskim vozilom pripeljemo do višine zavetišča. Spust prav tako ni bil nič laž-
2.900 m. Od tu nam nekaj dodatne pr-
ravljeni pomagati ali te z zanimanjem tljage odnesejo mule, sami imamo pri ji, velik del poti je žal nevozen. Tekoči
ogovoriti. Prvi del odprave je bil zas- sebi kolesa in osnovno opremo skupaj pogovor o preizkušnji je stekel šele nas-
tavljen, da s pomočjo lokalne agencije težko približno 18 kg. Naslednje zaveti- lednje jutro, saj je na svoj račun prišla
Adventure Iran, s kolesi osvojimo najvišji šče je na višini 4.200 m. Pot je precej str- izčrpanost. Dodobra smo se naspali, pri
vrh Irana ter najvišji vulkan v Aziji – Da- ma, kolesa potiskamo in nosimo. Poču- zajtrku nadoknadili izgubljeno energijo
mavand (5.610 m). Gora je zaradi višine, tje je dobro, višina sicer že terja nekoliko in že smo vijugali proti vznožju gore.
dostopa in potrebnih priprav, logistično višji srčni utrip kot navadno. Naslednje Po dnevu počitka v mestu Lavasan
precejšen zalogaj. To smo si olajšali z zelo jutro ob 5.00 zagrizemo proti vrhu. Sprva smo se nato v lastni režiji odpravili preko
visokih prelazov v gorovju Elburs vse do
dobro podporo ekipe šoferja ter vodiča. mislimo opraviti vzpon do višine okoli obale Kaspijskega morja. Pustolovščina
Fizično smo se po svojih močeh prip- 5.000 m, kjer bi čez noč skrili kolesa in je bila spet obarvana z vsemogočimi pri-
ravljali preko leta pretežno na domačih se nato vrnili. Med vzponom hitro spoz- godami. Od vožnje s poltovornjakom v
hribih. Ko smo pripravili vso opremo, namo, da bi naslednji dan težko ponovili kesonu po delu asfaltirane ceste, postrež-
sestavili kolesa, so nas s terenskim vozi- več kot pol vzpona, teža kolesa in okor- ba čaja in kruha z jogurtom v skromni
lom pripeljali na rob nacionalnega parka nost sta enostavno preveliko breme za kolibi afganistanskih pastirjev, številnimi
Lar, znotraj gorovja Elburs. Morali smo »klasično« načrtovanje vzpona. Odločili jezikovnimi preprekami, iskanjem poti v
se čim bolje aklimatizirati, zato smo v smo se, da isti dan dosežemo vrh in ga dolino po brezpotju v nevihti in seveda
dveh dneh prečili kar tri prelaze na višini po devetih urah tudi dosežemo. Vzpon je sanjami o enoslednih poteh z višine več
okoli 3.100 m. Pokrajina ponuja čudovite terjal ogromno energije in volje, saj poleg kot 3.300 m. Tretji dan pozno popoldne,
razglede, precej drugačne od naših. Sko- dodatnega napora zaradi kolesa, žveple- preko popolnoma drugačne pokrajine,
raj puščavska pokrajina, ravno prav str- no ozračje zadnjih 200 m dokončno pre- prispemo do obale Kaspijskega morja,
mi grebeni, številni rečni kanjoni, ki jih izkusi telo in razum. Prezebli v snežni do mesta Nowshahr. Vožnja skozi vlažen
spremljajo visoka pobočja, a vse je večje nevihti se fotografiramo, ob skromnem in bujen gozd se je zdela bolj domača, a

vseeno posebna. Zvečer se v baru ob pri-
jetnem čaju in zakuski nekoliko odpo-
čijemo, ko nas lastnik lokala med ritmi
perzijske glasbe preseneti z domačo slo-
vensko glasbo, ki jo je nekako izbrskal
in predvajal. Naslednji dan si ogledamo
tržnice, okolico in se z avtobusom kma-
lu vrnemo nazaj do Teherana. Izkoristi-
mo dan, da opravimo še nekaj nakupov
spominkov ter nato poslednji dan prip-
ravimo kolesa in opremo za povratek.
Seveda se še pred tem zadnjič navduše-
no spustimo z okoliških hribov ter se po
večerji poslovimo od novih prijateljev in
sredi noči prispemo na letališče Teheran.
Zelo zadovoljni, saj nam je vse uspelo, se
nasmejani vrnemo v domovino. Zgod-
bo zdaj z veseljem delimo z vami, kot
tudi, kar smo se naučili. Zahvala za to gre
vsem, ki so nam pri tem stali ob strani,
vsak na svoj način.

Miha Senica in Toni Čolič

53