Page 44 - Laski_Bilten_st70_NR

SOCIALA

STARŠI – POSREDNIKI V IGRI OTROK kot kasneje v delovnem kolektivu. S poseganjem v igro otrok
pa se te vloge nimajo priložnosti vzpostaviti. Tako se otrok, ki
ga starši vedno branijo ali zagovarjajo, v vrstniški skupini ne
Danes je vedno bolj pogosto, da so starši vseprisotni v živ- bo znal postaviti zase, ne bo znal izraziti, kje je njegova meja.
ljenju svojih otrok. Vseprisotni mislim predvsem zato, ker so Lahko nadaljujemo z zgornjim primerom. Otrok, kateremu ne
vključeni v skoraj vse njihove aktivnosti. Tukaj se pojavlja celo bo všeč, da ga je nekdo zasipal s peskom, tega ne bo izrazil,
težava, saj nekateri starši prevzemajo tudi vlogo animatorjev ker bo čakal, da namesto njega to naredi odrasli. Vse, kar se
otrok – se z njimi igrajo, jih zabavajo in zelo težko sprejmejo mora v tej situaciji otrok naučiti je, da drugemu jasno reče »Ni
dejstvo, da mora biti otroku včasih tudi dolgčas. Nekateri stro- mi všeč, če me zasipaš s peskom.« In odgovornost nas staršev
kovnjaki govorijo o pojavu »helikopterskih staršev«, ki ves čas je, da otroka naučimo, kako se naj postavi zase in da ga v tem
prežijo in gledajo na otroka in mu s tem (nehote) onemogoča- spodbujamo.
jo pridobivanje lastnih izkušenj. Lahko se zgodi, da starši v neki situaciji opazimo, kaj se do-

Pretirano poseganje v igro otrok se najlažje opazi ob druže- gaja in se na to ne odzovemo. Ali pa, da starši ne opazimo, kaj
nju več družin, kjer vsaj eden od staršev vedno sodeluje v igri se dogaja pa nam otrok zvečer pred spanjem to zaupa. V obeh
otrok ali pa je poleg vsaj prisoten. Njegova vloga je velikokrat primerih je potrebno, da starši najprej preverimo, kako se je
dvojna: da posreduje v primeru nesporazuma, ali da vedenje otrok v dani situaciji počutil npr. ali mu je bilo všeč, da ga je
in igro otrok omejuje s svojo prisotnostjo. Najlažje bo to po- zasipal s peskom, ali ne. Če otrok pove, da mu ni bilo všeč, ga
nazoril primer. Igrišče. Trije otroci, dve materi. Vsi otroci so spodbudimo v tem, kako naj se, na primeren način, v takšni
primerljive starosti in se poznajo že od prej. Otroci se igrajo v situaciji odzove. Glede na otrokovo starost in stopnjo razume-
peskovniku, materi sedita kakšna dva metra stran, na klopci. vanja mu pojasnimo, kako ubesedi, da mu nekaj ni všeč.
Eden drugemu vzame igračo, tretji drugega zasipa s peskom, Velja poudariti, da ni primerno, da starši med seboj disku-
prvi drugega udari. Obe materi posredujeta – vsaka pri svojem tiramo pred otroci ali celo otroke izpostavljamo pogovoru o
otroku. »Moraš deliti igrače, saj sva se o tem že pogovarjala«; njihovem vedenju pred drugimi. In zakaj to ni primerno – ker
»Ne smeš metati peska na druge, to jim ni všeč«; »Pod nobe- smo kot starši pod pritiskom, da svojega otroka »vzgajamo«,
nim pogojem nikogar ne udarjaj, to boli«. Sedaj več ne sedita da smo strogi in odločni. Poleg tega pa otroka izpostavimo
na klopci in se pogovarjata, ampak »stražita« ob peskovniku, neprijetnim občutkom (krivda, sram, strah…) pred drugimi
da se vsaka nadaljnja možna »neprijetna« situacija ne ponovi. (drugim otrokom in njegovim staršem ter mogoče še kakšnim
Kljub temu nadaljujeta pogovor in čez dve minuti se situacija mimoidočim opazovalcem). Zato imamo vso pravico, da re-
obrne – drugi »vrne« prvemu in ga zasipa s peskom, tretji pa čemo »O tem se bova pogovorila doma« ali »O tem se bova
udari drugega, ker je zasipal s peskom prvega. Materi ponov- pogovorila v avtu«. Nismo dolžni pojasnjevati in dokazovati
no posredujeta, da se ne bodo več igrali skupaj, ker kaj takega drugemu staršu, da se bomo res pogovorili o tem. Mogoče se
pa res ni v redu. Obema postane neprijetno, saj otroci ne pos- kdaj tudi ne bomo, ker otrok o tem ne bo želel govoriti, ali pa
lušajo in se ne vedejo na način, ki bi bil zanju sprejemljiv. Pri- se nam kasneje ne bo zdelo več pomembno.
mer je predstavljen z materama, prav tako lahko enak položaj V naši družbi velja ničelna toleranca do nasilja in v skla-
zavzemajo očetje.
du s tem vzgajamo tudi naše otroke. Spodbujamo in učimo
Ob vsaki situaciji, ki se je zgodila, sta materi posredovali. jih spoštljive komunikacije, toda včasih otrok tega ne zmore.
S tem pa sta otrokom odvzeli priložnost, da se sami naučijo Primarni odziv človeškega telesa na neprijetno situacijo je boj
razrešiti situacijo. Mogoče je bilo drugemu všeč, da ga je tretji ali beg, in odvisno od otroka je, kakšna bo njegova reakcija.
zasipal s peskom in ga je to zabavalo. Torej je mati svoj obču- Nekateri se s solzami v očeh odmaknejo, drugi udarijo in se
tek neprijetnosti oz. to predpostavko otrokom vsilila. Mogo- borijo. Ob tem se v nas zagotovo vzpostavi dilema, ali naj pos-
če se drugi ni želel več igrati z igračo in mu je bilo vseeno, da redujemo, ali pustimo »da se otroci zmenijo sami«. Včasih je
mu jo je prvi vzel. Mogoče drugega udarec prvega ni bolel in veljajo pravilo, da se otroci dogovorijo sami in se med njimi v
temu ni posvečal pretirane pozornosti. Materi sta ob posredo- skupini vzpostavi »hierarhija«. Danes starši to težko dopusti-
vanju izhajali iz lastnih predpostavk in čustev. Zato obstaja ve- mo – tako tisti, katerih otrok je udarjen, kot tisti, katerih otrok
lika verjetnost, da je bilo posredovanje nepotrebno in je zaradi udari.
tega prišlo med otroci do zmede glede njihovih vlog znotraj Prepričana sem, da je vsak starš v pogovoru z otrokom, vsaj
skupine.
enkrat rekel, če te nekdo udari, ti dovolim, da udariš nazaj.
Vsaka skupina, pa naj bo to že dlje časa formirana ali na Zakaj to? Zato, ker želimo, da se otrok postavi zase. Ker želi-
novo vzpostavljena, ustvari lastno dinamiko. V vsaki skupini mo, da ima pravico jasno postaviti svojo mejo. Ker vemo, da
se določijo vloge, ki jih posamezni član prevzame in v vsaki v določeni starosti zmorejo otroci to storiti samo neverbalno
skupini se določi neformalni vodja – tako v vrstniški skupini, (z uporabo telesa), saj svojih občutkov še ne znajo ubesediti.

44