Page 53 - LaskiBilten_st89_NR

ŠPORT IN REKREACIJA

100 LET PLANINSKEGA DRUŠTVA

LAŠKO

ZAPISI IZ IZOLACIJE, 2. del

Pomlad
S 16. marcem se je življenje v Sloveniji ustavilo. Kaco nam je
prepovedal alpinistične dejavnosti. S Sašem sva ravno razmi-
šljala, da bova začela trenirati za izpite za alpinista, pa je vse
padlo v vodo. Plezanja nisem povohal dva mesca. Vse, kar sem
počel, je bilo vzdrževanje kondicije po lokalnih hribih. Nekako
sem obupal nad letošnjo sezono, tako ali tako ne bo nič. Ta ple-
zalna neaktivnost se mi je potem čez leto malo poznala.

Klemenča peč
Ko so se razmere malce umirile, sva s Sašem odhitela proti
Zgornji Savinjski dolini. Južna stena Klemenče peči je super za
začetek sezone v skali. No, na koncu same plate niso bile pro-
blem, ampak bolj sonce. Bila sva brez sončne kreme. Sam sem
to reševal s tanko majico na dolge rokave in rutico čez vrat in se
tako kuhal, Sašo pa je tvegal s kratkimi rokavi in bil na koncu
kar lepo opečen.
Prva smer je bila še delno v senci. Za drugo sva si izbrala Di-
rektno, kjer sva zgrešila že vstop, potem pa po polovici drugega
raztežaja naletela na svedre in jim sledila do konca stene. Naj bi
bila še nedokončana smer Kolo življenja. Vmes sem doživel en šlo, klin je bil ravno na takem mestu, da nisem mogel lepo pri-
padec, ko se mi je odpeljala luska pod nogami. Bila sva v malo jeti. Poskusil sem Saševo varianto, desno gor ob prejšnjem kli-
plezanem delu stene, tako da je bila ponekod tudi kakovost ska- nu in se potem stegniti v levo, ob tem da so noge pri prejšnjem
le malce slabša. klinu. Nemogoče. Ni bil problem, da ne bi dosegel grifa, le prsti
niso zdržali celotnega telesa. V glavi so potekale raznorazne kal-
Kozjek kulacije, kako naj ta gib izvedem, vendar nosem našel rešitve.
Naslednji dan sva bila v Kozjeku, čeprav je bil prvotni plan Vedel sem le, da je zadnja rešitev poteg za komplet.
južna stena Planjave. Ko sva se vzpenjala proti Repovem kotu, Ja nič, gremo! S Sašem sva šla še enkrat čez njegove gibe, kam
so naju je odvrnili megla in mokre skale. Tako sva se zapeljala v je postavil noge, da je prišel do varovališča. Okej, vse je bilo jas-
Socko in tam splezala dve smeri. Nič kaj posebnega, le pri Diše- no, moral sem samo prepričati še glavo, da sem tega zmožen.
čih rožah sem mislil najti lažjo varianto s pomočjo drevesa. Na Prijel sem ob klinu, leva noga na trenje v pokico, težo sem pre-
koncu pa so me tiste akrobacije stale, da sem se prijel za kom- nesel na roke in ko sem del te prenesel na nogo, je ta kar drsela.
plet. Pa je šel prosti vzpon v nič. Popravljal sem, pa ni zagrabilo. V roke me je že pošteno navi-
lo, vendar noge niso sodelovale. Na koncu sem prehitro obupal

Centralni steber (VI, A0/VI-; 140m; Lučki dedec) in se potegnil za komplet. A0. Kletvice, kako sem nesposoben,
S Sašem se zmeniva za vikend paket na Korošici. Kaj bova niso pomagale.
plezala? Hm ... Nekaj v Dedcu, drugi dan pa greva v Planjavo, Kako je potekal naslednji raztežaj, ki sem ga vodil, ne vem
saj se nama je pridružil še Peter. Ponoči je kar močno deževalo. točno. Vem le, da ni bil lahek. V glavi sem pa še kar premleval,
Ko sva dostopala do Korošice, sva razmišljala, katero smer bi si zakaj sem se potegnil za komplet. Sašo je bil hitro pri meni in
izbrala, vendar sploh nisva vedela, v kakšnem stanju je stena. vodi naslednji raztežaj. Spet plate. Začel sem se spraševati, zakaj
Želja je bila Centralni steber. Spraševal sem se če sva sploh že sem si izbral to smer. Saj so same plate. Nekako sem priplezal do
pripravljena za kaj takšnega? Saša na lepo polico, pred nama pa je bil detajl smeri.
Ko sva prispela na Korošico, sva bila kar malo šokirana. Ste- Original gre po kaminu gor čez previs v boljši svet, vendar
na Dedca je bila suha, le previsi levo od Šarine poči so bili rahlo sva brala opis, da se da obvoziti po desni. Na desni sem videl
mokri, tja pa tako ali tako ne bi šla. Pripravljala sva si opremo in klin, ki sem ga med napredovanjem tudi vpel. Še višje gor sem
nisva se mogla odločiti, v katero smer bi se zapodila. Mislim, da videl desno na polički nov klin. Čeprav je bil dobro zabit, mi
sem jaz rekel, da greva kar Steber. skala ni delovala dobra. Povzpel sem se na polico. Kakšnih se-
Oprava je bila ''light & fast'', vse na sebi, v žepu pa ena žitna dem metrov nad sabo sem zopet zagledal klin. Vendar, kako do
ploščica. Mislim, da sva oba vstopila v smer s strahospoštova- tja, pred mano je bila ena sama plošča, z manjšo pokico nekje
njem. Sašu je pripadal prvi raztežaj. Ko je prispel do plošče, je na višini dveh metrov.
vpel dober klin na desni, potem pa počasi nekako splezal levo Kakšne pol metra nad vpetim klinom sem zagledal napokan
gor čez tisto ploščo. Nekaj časa mu je pobralo, vendar ni kaj pre- manjši stop. Okej, če primem poko in stopim na stop, bom mor-
tirano jamral, da je težko. da dosegel poličko, ki se mi je zdela dobra. Mislil sem, da sem
Potem sem bil na vrsti jaz. Prišel sem do klina v plošči, potem se vsaj kakšnih petkrat namestil, da bi naredil gib. Zopet se je
pa sem gledal in se čudil. Treba je bilo zaviti v levo, vendar tam ponavljala zgodba iz prvega raztežaja, le da se zdaj nisem mo-
ni bilo nič. Na vrhu se je videla poka, v kateri je bil klin in vpe- gel potegniti za klin. Ker nisem najbolj zaupal prejšnjemu klinu,
ta vrv. Ok, bomo pa na roke štemali gor, sem si rekel. Vendar ni saj če bi se izruval, bi padel ravno na polico kakšnih 15 metrov

53