Page 54 - LaskiBilten_st89_NR

ŠPORT IN REKREACIJA

pod menoj, sem si začel urejati dodatno varovanje v pokici. Vzel da nisva z Jernejem nič lačna, on je umiral od lakote. No, pa
sem specialčka, ga rahlo zabil, potem pa začel udarjati, vendar sem mu dovolil, da je nekaj pojedel, midva z Jernejem pa sva
ni šel globoko. Okej, da vidimo, koliko drži. Obremenil sem ga, tudi naredil vsak par požirkov in pripravila vrv. Drugi dan smo
začel se je zvijati. Cuknil sem in držalo je. malo zamenjali lokacijo in plezali v Čavnu, od koder so zelo lepi
Gremo. Spet sem poizkusil, vendar glava ni hotela. Želela je, razgledi na Vipavsko dolino.
da se prepričam o trdnosti klina. Z obema rokama sem prijel za
komplet in ga obremenil s celotno svojo težo, a še vedno drži. Vrtaško sleme
Potem pa sem še malo cuknil in že sem imel vse skupaj v rokah, Po dolgem času smo organizirali izlet s Planinskim društvom
sam pa sem letel dol s police. Vrv se je zategnila, ''slab'' klin je Laško. Po planu je bilo na vrsti Vrtaško sleme, vrh, ki se dviga
zdržal. Pogledal sem Saša. Vprašal, če je vse okej? On je vprašal nad Mojstrano. Ker nismo bili najbolj prepričani, kako lahko
mene? Mislim, da nisem nič odgovoril, samo na ves glas zavri- organiziramo izlete, smo se odločili za lasten prevoz.
skal. Pot ima že v začetku veliko naklonino. Tako so se nekateri
Roke so se mi tresle, medtem ko me je Sašo spuščal k sebi. udeleženci prav veselili počitka na Vrtaški planini. Po malce
Rečem, da bi bilo bolje, če on nadaljuje. Privezal sem se v sid- daljši pavzi smo se odpravilo porti vrhu Vrtaškega slemena, ne-
rišče in potegnila sva vrv. Ko je prišel do mojega zadnjega kli- kateri so se povzpeli še na sosednje Votlo sleme, potem pa smo
na, je pogledal rahlo v levo in rekel, »lej, klin«. Brez problema je se zbrali na Vrtaški planini od koder smo skupaj krenili v doli-
splezal raztežaj in jaz za njim. Na štantu me je vprašal, če bom no.
še šel naprej. Izlet so popestrili čudoviti razgledi na Julijske Alpe, Triglav
»Seveda bom šel naprej«. Po padcu sem nekako prišel k sebi, in Martuljkovo skupino. Udeleženci so prav pogrešali skupne
kot da bi breme zloglasnega Dedca padlo z mene. Na vrhu je izlete.
Sašo samo rekel: »Padec ni pustil posledic, je bilo toliko varova-
nja, kot drugače«.
Že sva letela proti sedlu med Vršiči in Dedcem in nazaj pod
steno.
Kaj sta leta 1949 s takratno opremo splezala Rado in Cic, je
res neverjetno. Čeprav smer ni dolga, pa ima štiri enakovredno
težke raztežaje. Res kapo dol fanta za ''našo'' prvo VI+.

Leva smer (VI-/V; 140 m; Lučki dedec)
Za drugo smer sva si izbrala Levo. Pogledala sva skico, okej,
začne se z zajedo. Ker se nama ni dalo pogledati še malce za vo-
gal, sva kar napadla. Od začetka mogoče bolj plata kot zajeda,
nadaljuje pa se s kaminom. Upala sva, da je to pravo.
Prvi raztežaj je sedaj pripadel meni. V njem je bil en klin in Paklenica
ena sama podrtija. Naslednji raztežaj je bila pa mogoče najprej Sašo me je že kar nekaj časa nagovarjal, da letos morava pa it'
podrtija in potem kak klin. Ko sva prišla skozi kamin na vrh v Klin v Aniča kuk. To me ja kar malo prestrašilo, tako da sem
luske, sva na levi videla pravo zajedo, po kateri bi morala de- pred taborom v Pakli nekajkrat obiskal Plezalni center v Celju.
jansko plezati. Naprej je bila smer zelo lepa, super možnosti za Nivo je recimo 6b, torej Klin bo padel, Sašo naprej, jaz pa po
varovanje pa še štanti so bili navrtani. Strinjala sva se, da je treba kompletih zadaj.
enkrat ponoviti s pravilno vstopno zajedo. Prvi dan sem šel preizkusiti nivo v Watersong, potem pa sem
Kar hitro sva sestopila, saj se je začelo počasi zapirati, pa tudi plezal večinoma s tečajniki. Ker je bilo kar veliko tečajnikov, s
na vrhu je pošteno pihalo. Za nočitev je Sašo priskrbel ključe Sašem nisva prišla skupaj. Nekako sva se dogovarjala, da bi moj
od kontejnerja na Korošici. Če je bil ob najinem dopoldanskem četrti dan plezanja šla v Klin, pa me je bilo strah, da so mi prej-
prihodu na Korošici pravi vrvež, sva bila sedaj sama. Zakurila šnji dnevi pobrali preveč energije. Tako se je Sašo dogovoril s
sva si in pripravila večerjo. Reberca in pivo s pretečenim rokom. Keti. Kar nekoliko mi je odleglo, saj se mi ne bo treba matrat v
Malo sva še pregledala smeri, kaj vse bi se še dalo splezati v Ded- Pakli. Vendar karma je imela svoj plan.
cu, potem pa naju je dež pregnal v kontejner. V četrtek zvečer smo se pogovarjali, kako se bomo razdelili
po navezah naslednji dan. In ko Luka Krajnc išče svojega sople-
Humar - Škarja (V-/IV; 270; Planjava) zalca, me spomni na šolske dni, ko je učitelj odprl redovalnico
Noč je bila deževna in vetrovna, ampak zjutraj se je le nekoli- in začel spraševati. Vsi gledajo v tla.
ko umirilo. Še preden sva pozajtrkovala, je prišel Pero. Kar hit- »Sej ne grizem, pa tudi petke znam plezat,« jih je opogumljal.
ro smo krenili proti Srebrnemu sedlu in sestopili v Repov kot Sam sem čakal, če mi bo kdo od tečajnikov rekel za plezanje,
pod začetek smeri Humar - Škarja. Zmenili smo se, da polovico zato se tudi sam nisem hotel ponuditi Luki. Pa ni nič. Ne jaz,
smeri pleza prvi Sašo, drugo polovico pa jaz, saj bi Pero za za- ne Luka nisva dobila soplezalca. Prej sem mu omenil, če ne bo
četek sezone raje plezal zadaj. Sama smer je bila presenetljivo nikogar, bom že jaz ''žimaru'' za njim. In … na koncu sva se do-
suha, le detajl - previs je bil malo moker. Na polovici sva se s govorila, da se bova navezala. Tečajniki in pripravniki so se rajši
Sašem zamenjala v vodstvu in kar hitro smo bili iz smeri. Skoraj porazdelili po tri v navezo, kot da bi šli z Luko.
sem se že dolgočasil, saj ni bilo drame. Na izbiro sem imel Šubara direkt ali Albatros. Izbral sem Al-
bators, opis ''ena izmed najlepših smer v Paklenici'' me je prep-
Vipava ričal. Pa sva šla v Šubaro.
Naslednji vikend smo imeli plezalni tabor s tečajniki AO Ce- Zjutraj sva že sopihala pod steno Aniča kuka. Na vstopu sta
lje Matica v Vipavi. Plezal sem z Davidom in Jernejem. Ko smo že bila navezana Katja in Damjan in naprej v steni je bila ena
dostopili pod tretjo smer prvega dne, se je David čudil, kako sama gužva. Tu je začetek več smeri, tako da so zastoji kar obi-

54