Page 34 - Laski_Bilten_st77-2020_NR
P. 34
LITERARNI KOTIČEK
ŠE VEDNO ŽIV SPOMIN
V zasneženo jutro se je zbudil,
na hitro nekaj pojedel in »divko« je spil.
RAZMIŠLJANJE Otroka poljubil in ženko objel, POD VEČER
nato pa v rudnik na delo je šel.
Ne vem zakaj Žareče večerno nebo
je danes na svetu tako, Takrat nihče ni pomislil na to,
da vsi tisti, da bilo je to od domačih zadnje slovo se boči nad našo dolino.
Za obronke se zlato
ki zadosti vsega imajo in jih nikoli več videl ne bo. sonce je skrilo,
zatirajo delovno rajo k počitku zaspane
in jemljejo si vse V jami je delo pod zemljo nevarno, težko, hiše ovilo.
tudi tisto, kar naše je.
a on že na cesti vzel je slovo.
Pa ni bil edini, ki takrat mu srce je na Šumenje potoka je
A tudi mi navadni ljudje cesti obstalo, pesem s strun trubadurja,
imamo svoje cilje še nekaj »kameratov« se ni nikoli več nekje daleč –
čisto vsakdanje želje, na delo v rudnik podalo. kot izpod dežnika,
ki si jih lahko
le v sanjah zaželimo Mnogo solza se takrat je prelilo v hrastovi krošnji
sova skovika.
in po vsem le hrepenimo.
in bolečin v ranjena srca se je naselilo,
zato na to nesrečo in preminule V tihi bližini
Čas pa vsem enako tiktaka, »kamerate« se ne bo nikoli pozabilo. je zbrana družina,
vsem se življenje enako izteka!
Ne vem, kako vam Marija Janc nosi molitev njih veter
do nebes gospodarja.
pri srcu bo takrat, KUŽNI SVET V zahvalo zanjo poboža
ko se od bogastva jutranja zlata nas zarja.
boste morali posloviti Kdaj zapihal boš
in se v črno zemljo skriti! veter južni Hermina Palčnik
S seboj ne boste odnesli prav nič, in odtajal svet naš kužni,
tako kot nas, vas vzel bo hudič. pometel vse smeti
Mira Rezec, Strmca in za vlado našo
zabrisal vse sledi.
Vse naj se v vetru izgubi
vse, kar kdaj ste rekli vi!
Nove zakone bi morali
ustvarjati mi, OBJEM
ki delamo zato,
da lepše živite vi Svet je kar naenkrat obstal!
in nam delite le ostanke, Glej, kot izgubil bi zalet.
ROŽMARIN
kot da smo psi, Kot bi s kletko se obdal,
Sinoči je bil ukraden rožmarin, ki čakajo na vaše kosti. Ki mu brani nov polet.
po celi vasi je šla za njim, Mira Rezec, Strmca Vse drobne stvari, ki otrok se jim čudi-
po celi vasi za njim je šla, Bližina, toplina in stik,
da nazaj dobila bi ga. KOT KAMEN
Tudi če kdaj smo na drugega hudi,
Ko je tako po vasi šla, Lahko okamenim. Kar šteje je pristen- dotik.
tamkaj je srečala fantiča. Lahko se delam, da ne čutim nič. Dotakne pa duše se mnogo čudes,
Nazaj, nazaj daj rožmarin, Lahko sem nasmejana. Prijatelji, sonce in knjiga.
ne boš se postavljal z njim. Lahko igram to igro.
Lahko okamenim. In misel na to, da – ko gre zares-
Rožmarina nazaj ne dam, Obstaja nekdo, ki ga briga.
sinoči sem klical te pa zaman, Lahko ti kažem, da mi je vseeno. Zato za vse vas, ki zdaj ste bolj stran,
zato sem ukradel ti rožmarin, Lahko požiram solze. Ker pesem lahko- in tu ni dileme,
imel ga bom za spomin. Lahko bežim stran.
Lahko okamenim. Polepša, popravi in okrasi dan,
Nezvesta ljubezen veliko pove, Z njo stiskam vas v srčne objeme.
če se delaš norca iz nje, Ampak potem spet jočem. Mojca Delač
dišeč rožmarin pa nič ni kriv, In se počutim tako samo.
le kdo ga bo zdaj zalil? Edino.
Samo zase.
Stanko Gotar Lahko okamenim.
Kamne zbiraš, mar ne? Foto: Boris Vrabec
J. D.
34
