Page 26 - LaskiBilten_st92_zaSplet

KNJIŽNICA / LITERARNI KOTIČEK

Plečnikovo delo je pomembno tudi na pedagoškem podro- ob 150. letnici Plečnikove smrti pa izhaja v prenovljeni, rahlo do-
čju, saj velja za duhovnega očeta arhitekturne šole ljubljanske polnjeni (študija dr. Petra Krečiča in uredniški predgovor) in pred-
univerze. vsem likovno osveženi ter obogateni podobi.« (Založba Beletrina)
Jožeta Plečnika lahko po raznolikosti in obsegu ustvarjene- Blaž Vurnik, Zoran Smiljanič: Plečnik
ga uvrščamo med najpomembnejše arhitekte 20. stoletja. Zgodovinar Blaž Vurnik in stripar Zoran Smiljanić sta se po
V laški knjižnični zbirki hranimo vsa najpomembnejša dela stripovski biografiji Cankarja lotila še enega velikana slovenske
o Plečniku – članu SAZU-ja, častnem meščanu Ljubljane, Pre- kulture in ustvarila strip o Jožetu Plečniku. Le-ta nas seznani
z nadvse bogatim Plečnikovim opusom, z njegovimi osebni-
šernovem nagrajencu, častnem doktorju Tehniške visoke šole v mi pogledi na arhitekturo ter miselnim svetom intelektualca in
Ljubljani in na Dunaju. Omenimo le nekatere imenitne mono- umetnika, ki je mojstrsko izražal svojstvene arhitekturne vizije.
grafije, katerih avtorji so Peter Krečič, Andrej Hrausky, Marjan Franci Lazarini: Plečnikova cerkev za Bežigradom
Mušič in Damjan Prelovšek. »Franci Lazarini razkriva zgodbo o manj znani, skorajda spre-
V letošnjem letu pa so izšla naslednja dela, posvečena velike- gledani Plečnikovi cerkvi za Bežigradom. V urbanistični načrt za
mu umetniku: hitro razvijajoči se Bežigrad se je Plečnik poglobil že leta 1924,
France Stele: Plečnik – arhitekt Jože Plečnik v Italiji, 1898– načrte za povečanje baročne cerkve sv. Krištofa pa je izdelal leta
1899 1932 in namesto pričakovanega prizidka zasnoval povsem novo
»Eden največjih slovenskih umetnostnih zgodovinarjev Fran- cerkveno stavbo, ki jo je s staro zgradbo domiselno spojil pod rah-
ce Stele je imel dostop do zapuščine Jožeta Plečnika, v kateri se je lim kotom in stični trikotni prostor uredil v kapelo.« (ZRC SAZU)
med drugim ohranilo gradivo, ki se nanaša na prelomno leto Pleč- Jože Plečnik nas tudi dan danes nagovarja, da razmišljamo,
nikovega življenja, ko je po diplomi na Dunaju prejel štipendijo, kaj sploh je arhitektovo poslanstvo. Zato bomo na Plečnika le-
ki mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, s tos v naši knjižnici še opozorili, morda s kakšno priložnostno
čimer je prvič prišel v osebni stik z italijansko in zahodnoevropsko razstavo ali predavanjem o njem.
umetnostjo. Delo o Plečniku, je prvič izšlo pred več kot pol stoletja, Gabrijela Pirš

LITERARNI KOTIČEK onega, ki je za nas viden. Čez čas me je demon, ki je prišel z mojo
ljubeznijo na ladjico, v imenu ljubezni hinavsko odrinil od krmila
Reka mojega življenja in on prevzel vodenje v svoje roke. Pri tem se je grozovito krohotal
in me poniževal. Svetloba na moji ladjici ja začela umirati. Čutil
Oh, daleč je že tisti čas, ko me je v objem vzela reka mojega živ- sem praznino ob moji ljubezni. Demon, ki je sodeloval z mojo lju-
ljenja. Pravzaprav je začela teči kot mali potoček v hribih, daleč beznijo, me je ponižal do dna in še naprej. In satansko je užival,
stran od prave reke. Z otroškimi leti sem nabiral življenjske izku- ko je videl, da mi duša krvavi od zadanih ran. Vedno težje sem
šnje in ta potoček se je širil in postajal vedno večji, vedno močnejši, krmaril svojo ladjico. Grozilo mi je, da me bo pogoltnilo v neslute-
z menoj vred. Menda vse reke tega sveta izvirajo visoko v gorah ali ne globine reke smrti. V moji ladjici se je začela nabirati smrdeča
vsaj v hribih, tako je tudi reka mojega življenja začela teči v hribih. strupena brozga. Od nekod so zapihali divji viharji in moja nekdaj
Z leti sem prerasel kratke hlače in vsak dan me je moj potok - reka ljuba ladjica je izgubila ravnotežje ter se sredi reke mojega življenja
mojega življenja - vabila s seboj v dolino. začela nevarno nagibati. Grozila mi je, da me bo s sabo vred pote-
Prišel je čas, ko je moj potok, moja reka narasla, podal sem se ji gnila v globine pogube. Zadnji trenutek sem skočil z nje in s seboj
v objem in skupaj sva odbrzela v dolino. Tam me je naplavila in me vzel samo svoje življenje. In mojo nekdaj tako ljubo ladjico je zajela
pustila samega, da naj reko mojega življenja usmerjam sam. črna tema in izginila je v nič.
Uff! Ja, ostalo mi je življenje in polna vreča življenjskih izkušenj. Po-
Bil sem neveden in prestrašen. A sem vseeno veselo poprijel za novno sem začel graditi novo ladjico življenja, to pot manjšo in iz
delo in pridno začel nabirati les in šibje ter začel graditi ladjico, da materiala, ki ga bom v vsakem momentu lahko zamenjal, če bi
bom z njo lahko plul po reki svojega življenja. Neumorno sem vsak mojo ladjico zopet hotelo potegniti v smrtne globine reke pogube. Še
dan nosil skupaj dele za ladjico. Neverjetno sem užival op pogledu prej sem se skrbno posvetoval z najboljšim prijateljem, sam s seboj.
na svojo ladjico, ki je zgledno rasla. Razmišljal sem, koga naj po- Kaj potrebujemo na moji novi ladjici? Na njej sem naredil stranska
vabim na potep z lepo ladjico! Samodejno sem vzel s seboj vse tiste vrata, skozi katera bom lahko zavrgel vse tisto, kar ne spada nanjo.
kreposti, ki sem jih dobil od svoje družine, svojih staršev, poštenost, Vhodna vrata sem trdno zaklenil, da se ne bi spet prikradel demon.
delavnost, resnicoljubnost, ponižnost, iskrenost. Tudi nekaj nečed- Na njej sem uredil tudi prostor, kjer me lahko obsije sonce sreče mo-
nosti se je hotelo vkrcati na krov, pa sem skrbno zapiral vrata, da ne jega življenja. Na vidno mesto sem postavil svoj ponos, ki mi je bil
bi prišle za menoj. Sama boginja ljubezni, Venera me je pogledala z
neba in mi pomežiknila, da naj s seboj povabim tudi ljubezen. Po- v prvi ladji poteptan. Na svojo ladjico sem povabil tudi novo ljube-
vabil sem jo z odprtimi rokami. Oh, kako je bila lepa. Dišala je po zen, zavedajoč se, da idealne ljubezni na svetu ni. Nanjo sem pova-
medu. Prišel je tisti srečni dan in ladjica je zaplula po reki mojega bil tudi mir, spoštovanje, razumevanje, odpuščanje, prizanesljivost,
življenja. Res lepo in veličastno. Takrat sem s ponosom krmaril po potrpežljivost, dobrovoljnost. Skrbno bom ta čustva negoval in pa-
reki mojega življenja. zil, da mi te lepe lastnosti ne pobegnejo iz moje ladjice. S seboj sem
Toda ne dolgo! vzel tudi odpuščanje, čeprav je včasih trmasto.
V zenitu mojega življenja se je moja ladjica začela nevarno nagi- Zdaj krmarim svoj čolnič življenja v mirnejše vode svojega živ-
bati. Pri hitri gradnji moje ladjice nisem bil dovolj pozoren in izku- ljenja proti izlivu v večnost. Verjamem, da bo moja ladjica varno in
šen, pa sem vanjo vgradil dele, ki so potem ladjico začeli razžirati. mirno krmarila v onstran proti neznanemu. Tam se bo moja duša
Sam demon je nevidno skočil v mojo ladjico in se skril. Sploh ga ni- pridružila vsem, ki so že onkraj. In lepo mi bo.
sem opazil. Tudi nisem vedel, da za vsakim človekom, ki ga vidimo, Valentin Deželak
stoji še en človek, ki ga naše fizične oči ne vidijo in ta je drugačen od Foto: Boris Vrabec

26